Izkoreninjenje revščine v vseh oblikah ostaja eden največjih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo. Medtem ko se je število ljudi, ki živijo v skrajni revščini, med letoma 1990 in 2015 zmanjšalo za več kot polovico – iz 1,9 milijarde na 836 milijonov – se vse preveč ljudi še vedno bori za najbolj osnovne človeške potrebe.
Pri odpravljanju revščine ne gre samo za dohodek ljudi, ampak tudi za dostop do vode, zdravstvenega varstva, izobraževanja in varnega zatočišča. Nihče na svetu ne bi smel živeti pod skrajno mejo revščine ali z manj kot 1,7 € na dan.
Milenijski razvojni cilji so pokazali, da zastavitev ciljev in njihova realizacija deluje, zato je naloga ciljev trajnostnega razvoja, da dokončajo začrtan cilj.
Vonj celebeških paprik udari še preden dosežete Ogenetan v osrčju Papuaškega območja Boven Digoel. Rastlino domačini imenujejo sireh merah in jo v Papui že dolgo uporabljajo za izgon zlih duhov.
Toda zdaj domačini uporabljajo paprike na veliko bolj praktičen in produktiven način: izdelujejo ekološke pesticide, da zaščitijo svoje pridelke na trajnosten način. Riswanto, terenski asistent, ki deluje pod okriljem UNDP-jevega programa za krepitev kmetijskega sektorja, je povedal, da so bili ljudje v Ogenetanu presenečeni nad novo uporabo rastline sireh merah. Prav ta je bistveno spremenila njihova življenja.
Pred začetkom UNDP-jevega projekta ljudje niso gojili pridelkov, saj je bila prst na tem območju popolnoma nerodovitna. Šele ko so z domačimi gnojili začeli izboljševati kakovost tal, so vaščani začeli gojiti pekoče paprike, jajčevce, solatnice, ohrovt in paradižnik. Ne le, da domačini sedaj lažje preživljajo sebe in svoje družine, tudi večji del dohodka pridobijo od prodaje novih pridelkov.
To je neke vrste revolucija za ta kraj. Infrastruktura in prevoz predstavljata velik problem v Papui, kar še posebej velja za to izolirano območje. Preden so domačini začeli pridelovati zelenjavo za trg, so se preživljali z nabiranjem surove gume iz kavčukovcev, pri tem pa so bili na milost in nemilost prepuščeni posrednikom, ki so odkupovali surovo gumo po mizernih cenah. Poleg tega so posredniki pogosto pristajali le na blagovno menjavo, tako so surovo gumo zamenjali za osnovne življenjske potrebščine kot so hrana in milo, kar pogosto ni šlo v prid vaščanom.
Dohodki, ki jih sedaj zaslužijo s svojimi novimi pridelki in brez stroškov posrednikov, zadostujejo za preživetje družine. Primer vaščanov iz Ogenetana je spodbuda drugim skupnostim, da je mogoče živeti trajnostno, in to ne prinese le dohodka, ampak tudi izbiro in dostojanstvo.
Do leta 2030 povsod izkoreniniti skrajno revščino.
Skrajna lakota in podhranjenost sta še vedno velika ovira za razvoj v mnogih državah. Po ocenah iz leta 2014 je kronično podhranjenih kar 795 milijonov ljudi, kar je pogosto neposredno povezano z uničenjem okolja, sušami in izgubo biotske raznovrstnosti. Več kot 90 milijonov otrok, mlajših od 5 let, je nevarno podhranjenih.
Slaba prehrana povzroča skoraj polovico vseh smrti otrok po svetu. Agencije Združenih narodov kot sta UNICEF in WFP pomagajo otrokom s terapevtskimi živili na osnovi zemeljskih oreškov kot so npr. »Plumpy’nut«. Trije zavojčki na dan, od katerih vsak stane 0,55 centov zadoščajo podhranjenemu otroku, da si povrne zdravo telesno težo v 3 – 4 tednih.
Kot v številnih državah v sahelu, se tudi v Nigru kronično soočajo z nezanesljivo preskrbo s hrano. Niger je ena izmed najbolj sušnih držav na svetu: več kot 80 odstotkov države prekriva puščava in le nekaj več kot 10 odstotkov ozemlja je plodnega. Kljub temu se večina prebivalstva še vedno preživlja s kmetijstvom. Letno deževje v sahelski regiji je nepredvidljivo, zadnja desetletja pa beležijo celo večletne hude suše. Od takrat je za mnoge prebivalce, ki se preživljajo s kmetijstvom ali pašo koz in kamel posebej težko. Leta 2005 je Niger doživel hudo prehransko krizo, ko je pičel pridelek zaradi nezadostne količine dežja in napadov kobilic zapustil veliko ljudi brez hrane za preživetje.
Podhranjenost prizadane večinoma otroke, ki jih je nujno potrebno zdraviti na pravi način. Eden od teh načinov je z živilom Plumpy’nut, ki je prejel več mednarodnih potrditev, da je pomembno izboljšal zdravljenje podhranjenosti otrok. Plumpy’nut sta pred 20 leti izumila francoski otroški nutricionist André Briend in živilsko-predelovalni inžinir Michel Lescanne, ki sta navdih dobila pri priljubljenem čokoladnem namazu Nutella. Plumpy’nut namesto čokolade vsebuje pasto iz zemeljskih oreškov, poleg tega pa še sladkor, rastlinsko olje in posneto mleko v prahu, skupaj z vitamini in minerali. Velik uspeh Plumpy’nut-a je njegova hranilna vrednost, preprosta distribucija, saj ga ni treba hraniti v hladilniku, ne rabi vode in ni hitro pokvarljiv ter dejstvo, da ga otroci radi jedo tudi takrat, ko so bolni. Podhranjenim otrokom, ki jih starši pripeljejo na kliniko, zdravstveno osebje določi količino zavojčkov ali paste plumpy’nut za domov in jih pozovejo, naj se vrnejo čez teden dni na ponovno tehtanje.
Plumpy’nut kot popolno živilo rešuje življenja otrok, a ustvarja tudi nekatera dileme za lačne družine. V Nigru Plumpy’nut razširjajo prek integriranih zdravstvenih centrov, ki jih vodi vlada in se širijo povsod po državi. Zaloge naj bi šle mamam, ki pogosto po dolgem pešačenju na hrbtu prinesejo svojega podhranjenega otroka na zdravljenje in le-te bi morale dobiti tedensko zalogo ploščic ali paste za svoje otroke. Toda preden sploh pridejo zaloge do zdravstvenih domov, se jih nekaj »preusmeri«. Te preusmerjene ploščice končajo na črnem trgu, ker so odličnega okusa in se prodajajo po dolar. Plumpy’ nut velja med otroki za najboljšo in najbolj priljubljeno sladkarijo. Če se na črnem trgu prodaja po dolar, kar je več kot dnevno plačilo za mnoge Nigerce, je pred dilemo tudi družina, ki je dobila tedensko zalogo živila za podhranjenega otroka, a ima zelo verjetno doma še nekaj lačnih ust…. Na takšne probleme moramo še najti rešitve.
Ustaviti vse oblike lakote in podhranjenosti do leta 2030 in zagotoviti, da imajo vsi ljudje – še posebej otroci – dostop do zadostne in hranljive hrane skozi vse leto.
Napredek pri zmanjševanju smrtnosti otrok, izboljšanju zdravja mater in soočanju z epidemijami kot je npr. malarija nas lahko navda z optimizmom, kljub temu pa še vedno otroci umirajo zaradi bolezni kot so ošpice in tuberkoloza.
Številnim smrtim se lahko izognemo s preprečevanjem in pravočasnim zdravljenjem, izobraževanjem, cepljenjem ter dostopnim zdravstvenim varstvom.
Butan – četrta najvišje ležeča država na svetu – je še posebej občutljiva na tveganja za zdravje, ki jih prinašajo spremembe v podnebju. Mrzlica denga, značilna za trope, ki je v Butanu niso poznali vse do leta 2004, je zdaj postala endemična v obdobju monsuna. Z drisko povezane bolezni so odgovorne za kar 15% smrti, topljenje ledu in z njimi povezane poplave so vzele na stotine življenj in uničile številne vasi vse od leta 1950.
Ekosistemi na visoki nadmorski višini, kakršni so v Butanu, so še posebej izpostavljeni zdravstvenim tveganjem zaradi sprememb v podnebju. Vse več je dokazov, da se z nadmorsko višino krepi stopnja segrevanja, kar ima resne posledice za zdravje: krčenje ledenikov in vodnih rezervoarjev prinaša širjenje komarjev, mušic in spremljajočih bolezni kot so malarija, mrzlica denga ter pogostejše hudourniške poplave in plazovi, ki povečujejo pogostost bolezni zaradi onesnažene vode.
Butan je spričo podnebnih sprememb moral prilagoditi svoje zmožnosti javnega zdravja. S podporo WHO-ja in UNDP-ja si prizadevajo znanja in izkušnje vključiti v načrte za prilagajanje podnebnim spremembam. Pomembna novost butanske pobude je povezovanje podnebnih podatkov z epidemiološkim spremljanjem. Na šestih kombiniranih meteoroloških centrih po vsem Butanu primere driske, akutnih okužb dihal, malarije, mrzlice denga, lišmanioze, japonskega encefalitisa spremljajo in beležijo ter primerjajo s podnebnimi podatki in številom insektov. Na ta način nacionalni zdravstveni sistem pridobi podatke o razmerju med meteorološkimi spremenljivkami in javnim zdravjem, kar omogoča večjo prilagodljivost na podnebne spremembe in predhodna opozorila za podnebno pogojene bolezni.
Pobuda zbiranja podatkov se dopolnjuje z vodnim projektom, ki temelji na trajnostnih tehnologijah. Oddelek za javno zdravje pri vladi je namestil več kot 100 kompostiranih stranišč. Ta stranišča za svoje delovanje ne rabijo vode za splakovanje, kar zmanjšuje povpraševanje po vodi. Prav tako je njihov namen, da preprečujejo pot človeških iztrebkov v vodne zaloge, in na ta način zmanšujejo bolezni driske za več kot tretjino – kar je pomembno v državi, kjer se zaradi bolezni driske vsako leto zdravi več kot 20.000 otrok, mlajših od 5 let.
Do leta 2030 doseči univerzalno zdravstveno pokritost, omogočiti dostop do varnih in cenovno dostopnih zdravil in cepiv, poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih.
Izobraževanje je ključnega pomena za razvoj, saj preoblikuje življenja posameznikov, družin, skupnosti in narodov. Opolnomočeni ljudje lažje vzamejo v roke svojo usodo.
Od leta 2000 beležimo velik napredek pri doseganju univerzalnega osnovnega izobraževanja: pomembno se je povečala stopnja pismenosti, v šoli je več deklet kot kdaj koli prej. Vendar je napredek težko doseči v nekaterih regijah v razvoju zaradi visoke stopnje revščine, oboroženih spopadov, naravnih nesreč ali odmaknjenosti od šol. Za otroke iz najbolj revnih gospodinjstev je bolj verjetno, da ne hodijo v šolo ali kmalu opustijo šolanje, prav tako ostajajo velike razlike med podeželjem in mestom.
V Laosu, kjer 63 odstotkov prebivalstva živi v oddaljenih in gorskih skupnostih, osnovno izobraževanje še ni doseglo številnih skupnosti. Radio ostaja glavni vir informiranja za mnoge od teh skupnosti in zdaj igra še bolj pomembno izobraževalno vlogo.
»Poskusila sem, da bi ljudje razumeli, kako pomembno je izobraževanje, in kako pomembno je, da gredo otroci v šolo. Trenutno zelo veliko mladih prezgodaj opusti šolanje«, je dejala učiteljica Mouddala Keonheun, ki z UNDP-jevo podporo deluje na radijski postaji v skupnosti Lakonepheng. »Da hodijo otroci v šolo in se učijo, je bolje za prihodnost otrok, vendar jih veliko ne more hoditi v šolo. Zato je skupnostni radio tako pomemben, da poučuje tiste, ki si to želijo, in da ljudem brez izobrazbe možnost, da so slišani«, je še dodala.
Mouddala oddaja izobraževalni program, ki doseže več kot 45.000 ljudi, od katerih sicer mnogi ne bi dobili nobene izobrazbe. Dobro je namreč raziskano, da pomanjkanje osnovnega šolanja pomembno prispeva k revščini v Laosu.
Na radijskih postajah delujejo prostovoljci, ki ustvarjajo vsebine s področja lokalnih zadev. Program se osredotoča tudi na revne in daje glas socialno izključenim skupinam kot so ženske in etnične manjšine.
Program počasi spreminja družbo, kar se kaže tako v večjem številu cepljenj, vse več žensk uporablja zdravstvene storitve, izboljšala pa se je tudi obvešenost pred naravnimi nesrečami.
Do leta 2030 vsem deklicam in dečkom omogočiti, da dokončajo osnovno in srednjo šolo ter spodbujati vseživljenjsko učenje za vsakogar.
Vedno znova se izkazuje, da ima opolnomočenje žensk in deklet multiplikacijski razvojni učinek. Kljub temu, še vedno obstajajo velike neenakosti na trgu dela, saj ženskam marsikje sistemsko ovirajo dostop do delovnih mest.
V Kostariki se ženske soočajo s težkimi pogoji na trgu dela, več je nezaposlenih žensk kot moških (11 proti 7), v večji meri so zastopane v neformalni ekonomiji (44 v primerjavi s 36), prav tako zaslužijo tretjino manj od moških (v zasebnem sektorju) in imajo slabši dostop do vodilnih položajev.
V podeželski skupnosti na severu Kostarike, ženska, ki jo ljubkovalno kličejo”Blanquita” s svojimi sodelavci vodi sajenje ananasa za podjetje Flor Agroindustrias.
Pred štirimi leti so pričeli z organizacijskim preoblikovanjem podjetja v družbeno in okoljsko odgovorno proizvodnjo. Blanquita Vargas priznava, da ni bilo lahko priti na vrh, tradicionalno moškega področja, saj si je morala pridobiti zaupanje moških sodelavcev. Poleg politike ničelne diskriminacije in enakega plačila za moške in ženske, podjetje v katerem je zaposlena, spodbuja tudi programe izobraževanja za svoje delavce.
Kostarika velja za eno največjih izvoznic ananasa, od leta 2000 ta veja poljedeljstva strmo narašča, na tisoče malih kmetov se preživlja z gojenjem ananasa, predvsem v severnem in atlantskem delu države. S podporo UNDP-ja je vlada Kostarike uvedla akcijski načrt, ki spodbuja proizvajalce, kupce, delavce in vlado, da se skupaj dogovarjajo in razvijajo odgovorne proizvodne modele, ki so v dobrobit vsem.
“Želimo model proizvodnje ananasa, kjer so delavci obravnavani pravično, ženske imajo možnost dostopa do vodilnih položajev in so plačane enako kot njihovi moški kolegi, ter proizvodnjo, ki ne onesnažuje vodnih virov in ne škoduje skupnostim, temveč, da koristi takšne proizvodnje uživa čim več ljudi« je dejal Kifah Sasa, okoljski uradnik pri UNDP-ju.
Doseči enakost spolov, odpraviti vse oblike diskriminacije žensk in deklic ter krepiti njihovo vlogo.
Pomanjkanje vode vpliva na več kot 40 odstotkov ljudi po vsem svetu, odstotek se povečuje z dvigom globalnih temperatur. Zmanjšanje zalog pitne vode predstavlja velik problem, povečanje suš in širjenje puščav še poslabšuje stanje.
Zagotavljanje splošnega dostopa do varne in cenovno dostopne pitne vode pomeni, da moramo izgraditi ustrezno infrastrukturo, zaščititi in obnoviti vodne ekosisteme ter spodbuditi učinkovito rabo vode in podporne tehnologije v državah v razvoju.
V pokrajini Seraj Alnour v Sudanu so podeželani v celoti odvisni od živinoreje in pridelave hrane za svoje preživetje. Po več stoletjih nomadskega življenja se na ta življenjski slog šele navajajo. Naselili so se pred kratkim, a so naleteli na vse hujše pomanjkanje naravnih virov in omejevanje migracijskih poti zaradi meje z Južnim Sudanom.
»Vsak dan si moramo zagotoviti dovolj vode«, je dejala Fatima Abdullah, babica iz Siraj Alnourja in opisala svoje dvakrat dnevno 2 do 3 urno potovanje z oslom: “Sonce žge, vročina, kamenje, blatne ceste, pot se vije navzgor in navzdol, pri tem je prenašanje posod naporno, popolnoma me izčrpa, žejna sem, utrujena, vode pa nikoli ne pripeljem dovolj za pripravo hrane, pranje, namakanje rastlin, živalsko krmo in kopanje”.
Regija je močno odvisna od dežja za rast poljščin, manj padavin zaradi podnebnih sprememb pomeni, da lokalne skupnosti namenijo vso energijo le zadovoljevanju osnovnih potreb. Za ublažitev dostopa do vode in prehranske varnosti je HECNR v Sudanu skupaj z UNDP-jem začel izgrajevati infrastrukturo podeželskim skupnostim kot je ta v Seraj Alnourju.
V Seraj Alnourju so namestili črpalko na sončno energijo za dostop do vode za pitje in kuhanje. To je takoj zmanjšalo breme ženskam in otrokom, ki so prej dnevno prehodili desetine kilometrov, da bi zbrali zadosti vode. V nekaterih primerih otroci niso hodili v šolo zaradi svoje odgovornosti za zbiranje vode in so po postavitvi črpalke nadaljevali šolanje. V vasi se je z vodno črpalko vse spremenilo, poleg domačih potreb, lahko vaščani uporabljajo vodo tudi za namakanje malih vrtov, ki so bili uvedeni v okviru projekta za zagotovitev alternativnih virov preživljanja in izboljšanje varnosti preskrbe s hrano.
Do leta 2030 vsem omogočiti dostop do čiste vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za vodne vire.
Več kot 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do elektrike in več kot 2,7 milijarde ljudi je odvisnih od tradicionalnih sredstev za kuhanje in ogrevanje. Dostop do energije lahko pomeni razliko med dohodkom ali revščino, varnostjo in strahom, svobodo ali hlapčevstvom, izobraževanjem ali nepismenostjo. Ženske in otroke najbolj ogrožajo prav učinki energetske revščine.
Iris Marlene Espinal, Carmen Lourdes Zambrano Cruz, Alnora Casy Estrada in Ingrid Miranda Martinez ne znajo ne brati in pisati, vendar gradijo varno prihodnost z energijo v svojih skupnostih. Štiri ženske, vse iz zakotij Hondurasa, združuje prizadevanje za namestitev, vzdrževanje in popravilo sončnih panelov v svojih skupnostih.
Ženske so pridobile ustrezno znanje s pomočjo programa o uporabi sončne energije na Barefoot College v Tilonii v Indiji. Ta ustanova orje ledino na področju poučevanje kompleksnih tehnoloških procesov nepismenih študentov. Njihov šestmesečni študijski program program pod imenom »solarni inženirji« je omogočilo partnerstvo med vlado Indije in sistemom manjših donacij (SGP), ki ga podpirata Globalni sklad za okolje (WWF) in UNDP.
Pobuda se je razširila na 18 držav. Do lanskega leta je bilo usposobljenih 71 solarnih inženirk, ki so elektrificirale 3.778 gospodinjstev v 52 vaseh. Alnora Casy je povedala: “V Indiji smo se učili s pomočjo praktičnega pristopa. V naše skupnosti smo prinesle veliko koristnega znanja, s katerim premagujemo revščino”.
Doma v Hondurasu, Marlene, Carmen, Alnora in Ingrid delijo znanje z drugimi člani skupnosti. Prepričane so, da so s tem njihovi otroci in otroci iz soseščine dobili priložnost, da se naučijo brati in pisati, saj se brez luči do sedaj niso mogli učiti doma.
Do leta 2030 zagotoviti cenovno sprejemljive, zanesljive, trajnostne in sodobne vire energije za vse.
Spodbujanje podjetništva in ustvarjanje delovnih mest so ključnega pomena za to, da se odpravi prislino delo, suženjstvo in trgovina z ljudmi.
V Gani je kakav glavni vir dohodka za 800.000 malih kmetov, od tega je 25% žensk. Na žalost ta pomembna industrija prispeva k visoki stopnji krčenja gozdov.
V zadnjih dveh letih je Janet priskrbela več kot 400.000 drevesnih sadik pridelovalcem kakava prek UNDP-jevega programa Green Commodities v sodelovanju z Gana Cocoa Board in Mondelēz International. Cilj sodelovanja je prizadevanje za sanacijo krajin kakavovca in ohranjanje ter širjenje gozdov, skupaj s spodbudami za pridelovalce kakava, da bi sprejeli bolj okolju naklonjene prakse pridelovanja.
Od leta 2014 so v okviru UNDP-ja razdelili več kot 8.000 sadik več kot 9.600 pridelovalcem kakava, med njimi je bilo 21% žensk. Ko drevesa zrastejo, zaščitijo kakavovce pred sončno svetlobo, skrbijo, da so tla vlažna v sušnem obdobju in služijo kot ponori ogljika ter zagotavljajo kisik. Ideja projekta je povečati število dreves, ki dajejo senco na kmetijah kakava in obrniti trend degradacije gozdov v rastočih območjih kakavovcev. S prejeto pomočjo so v številnih skupnostih zasadili drevesa vzdolž vodotokov in zavarovanih območij in na ta način povrnili 8.500 hektarov gozda.
Mercy Adoma je ena od pridelovalk kakava v Asunafo občini. Glavni vir za preživetje njene družine je kakav: »Vse šolnine za otroke in vse življenjske potrebščine so odvisne od kakava«, pravi. Tudi ona je imela koristi od programa sajenja dreves, oživela je svojo plantažo, ki je s tem postala trajnostno usmerjena in še bolj produktivna.
Do leta 2030 doseči polno zaposlenost. Vsem moškim in ženskam, tudi mladim in invalidnim, zagotoviti dostojno delo ter ohranjati gospodarsko rast na prebivalca v skladu z okoliščinami v posamezni državi.
Tehnološki napredek ima pomembno mesto pri iskanju rešitev za gospodarske in okoljske izzive, kot tudi za zagotavljanje novih delovnih mest in spodbujanje energetske učinkovitosti.
Brez opozorila je voda vdrla v hišo ob 5. uri zjutraj…
»Stric je prišel v mojo sobo in me dvignil, spomnim se, da je bila voda zelo umazana in nisem hotela, da bi padla vanjo, saj sem se bala, da bom izginila«, se spominja tedaj 6 letna Sofija.
Poplave in zemeljski plazovi so leta 2014 prizadeli več kot milijon ljudi, skoraj 100.000 ljudi se je zaradi njih moralo razseliti. Najbolj prizadeta območja so bila v vrbaškem porečju. Ljudje na podeželju so med najrevnejšimi in sodijo med najbolj ranljive skupnosti v Bosni in Hercegovini, skupaj z vojnimi veterani in razseljenimi osebami.
Na splošno je Bosna in Hercegovina zelo izpostavljena posledicam podnebnih sprememb, zlasti vse pogostejšim in obsežnejšim poplavam njenih velikih rek. Pogostost poplav in zemeljskih plazov se je le v zadnjem desetletju potrojila, kar ogroža tudi človeška življenja in spodkopava socialno-ekonomski napredek. Škoda je še večja zaradi omejenih zmogljivosti države za predvidevanje in pravočasno odzivanje.
Spoznanje, da pravočasno opozarjanje rešuje življenja in omejuje gospodarske izgube je bilo vodilo projekta, s katerim so strokovnjaki vzpostavljali mrežo hidro-meteoroloških postaj. Te postaje so temelj napovedovanja poplav in sistema zgodnjega opozarjanja v vrbaškem porečju. Z 20 padavinskimi, 2 meteorološkima in 6 hidrološkimi merilnimi postajami, sistem avtomatično meri raven vode, padavin in drugih ključnih podatkov za pravočasno opozarjanje pred morebitnimi nevarnostmi.
Porečje Vrbasa se skupaj s pritoki vije skozi dve politični entiteti Bosne in Hercegovine, kanton in 28 občin. Politične delitve so lahko pomemben dejavnik pri sistemih zgodnjega opozarjanja in ukrepanja v primerih nesreč, zato je bila naloga projekta tudi zagotoviti povezovalni sistem med različnimi upravnimi organi in političnimi subjekti. To je še posebej pomembno v državi, kjer se le počasi obnavljajo porušena razmerja zaupanja in sodelovanja po travmah vojne.
Zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije.
Zmanjševanje neenakosti je izziv številnih področij, tako ko gre za dohodkovno neenakost, kot tudi za spodbujanje vključevanja ljudi v družbeno, gospodarsko in politično življenje, ne glede na starost, spol, invalidnost, raso, narodnost, poreklo, vero, ekonomski ali drug status.
LGBTI skupnosti moramo zagotoviti enake možnosti in zmanjšati dokazano neenakost z odpravljanjem diskriminatornih zakonov, politik in ravnanj ter s spodbujanjem ustrezne zakonodaje, politik in ukrepov.
Monica Shahi se je vpisala v zgodovino kot prva oseba v Nepalu, ki z osebnim dokumentom potrjuje, da spolna identiteta ni povezana z njenim biološkim spolom.
Po zgodnji smrti staršev je Monica živela z brati in njihovimi družinami. Zaradi njene spolne identitete so jih ljudje pogosto zbadali in žalili, oni pa so se je sramovali in sčasoma je življenje za Monico postalo tako nevzdržno, da je razmišljala, da bi si ga vzela.
Monica je zbežala od svoje družine iz vasi Lamki, v upanju, da bo našla skupnost, ki bo sprejemala njeno spolno usmerjenost. To je našla v Tikapurju, občini na skrajnem zahodnem območju Nepala. Čeprav je oddaljen le pol ure vožnje s skuterjem, družine, odkar je odšla od doma, še ni obiskala, saj je po njenih besedah še vedno niso sprejeli.
V Tikapuru je našla veliko skupnost transspolnih oseb, vendar je bila to tudi skupnost med katero so kosili samomori zaradi družbene in strukturne diskriminacije, s katero so se ves čas soočali. Spričo razmer v skupnosti je postala aktivistka za človekove pravice, zavzema se za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnih in interspolnih oseb (s kratico LGBTI) na območju Kailie.
Pridružila se je Blue Diamond Society (BDS), skupnostni zagovorniški skupini, ki deluje na področju izboljšanja spolnega zdravja, človekovih pravic in dobrobiti spolnih manjšin v Nepalu. Od takrat tudi svetuje LGBTI skupnosti in organizira skupnostne dogodke.
Rezultat neutrudnega zagovorništva aktivistov kot so Monica, BDS, in nekatere organizacije za človekove pravice je odločitev Vrhovnega sodišča v Nepalu o priznanju tretje kategorije spola za tiste, ki ne želijo biti priznani kot moški ali ženska. Monica je bila prva, ki ji je bil leta 2015 izdan potni list z »0« kategorijo spola.
16. Septembra 2015 je bila v Nepalu sprejeta nova ustava, ki ščiti LGBTI skupnosti pred diskriminacijo, nasiljem in zlorabami.
Zmanjšati neenakosti znotraj držav in med državami.
Danes že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v urbanih območjih (mestih). Hitra urbanizacija otežuje upravljanje ob naravnih nesrečah. Številna med največjimi svetovnimi mesti so zgrajena na potresnih območjih. Podatki iz seizmoloških opazovalnic pravočasno izdajo opozorila pred potresi, cunamiji in tropskimi cikloni v bližini.
Sitiseni z družino danes živi v hiši, ki je bila zasnovana in izdelana tako, da zdrži ciklonske vetrove, potrese in ponavljajoče poplave. Poleg tega je bila zgrajena po vzoru tradicionalnega samoaškega koncepta Faleo’o.
Sitiseni Afua Fuga je bila noseča, ko je ciklon Evan zadel Samoo in uničil dom njene družine. Hudo neurje, ki je prizadelo otok leta 2012, je pustošilo po vasi Siumu in izven nje. Sitiseni pripoveduje, kako so ciklonski vetrovi odpihnili slamnato steho, uničili bivališče, tako da je družina ostala brez strehe nad glavo. Več kot dve leti so živeli na cesti, preden so se preselili v začasno zatočišče z lesa in vrvi, ki pa je bilo zelo majhno in neprimerno za številčno družino.
Ciklon, ki je prizadel državo 13. decembra 2012, je ubil najmanj 5 ljudi, razseliti pa se jih je moralo več kot 5.000. To je imelo ogromne posledice za materialno preživetje družin, saj je bila uničena glavnina poljščin, sadnih dreves, kmetijskih sredstev in ribolovne opreme.
Po odzivu na najnujnejše potrebe prizadetih, je vlada Samoe zaprosila UNDP za pomoč pri reševanju stanovanjskih potreb za gospodinjstva najbolj ranljivih, kot so družine z majhnimi otroki in starejše ter invalide, kot tudi tiste z nizkimi dohodki. Glavno vodilo projekta rekonstrukcije domov po ciklonu Evan pri obnovi bivališč je bilo izgradnja boljših in trdnejših bivališč kot so bila tista pred naravno nesrečo.
Do leta 2030 vsem zagotoviti dostop do ustreznega, varnega in cenovno sprejemljivega prebivališča in osnovnih storitev.
Cena kave na prostem trgu niha. Mnogi kmetje so že v 80. letih preteklega stoletja opustili pridelavo kave in odšli v mesta ali pa začeli gojiti prepovedane pridelke. Danes vsaj 5 milijonov ljudi po vsem svetu goji koko ali opij za dopolnitev bornih dohodkov. UNDOC pomaga kmetom pri iskanju izvedljive legalne alternative npr. dobavlja kakav za čokolado, kavo ali sladkor iz poštene trgovine.
Gerardo Arias Camacho prideluje kavo v kraju Llano Bonito na Kostariki in je član uprave v vaški zadrugi, ki je del konzorcija pravične trgovine COOCAFE. Je poročen in ima tri otroke.
Gerardo je prepričan, da ne bi prideloval kave, če ne bi bilo pravične trgovine, saj prosta trgovina ni odgovorna trgovina: ko se cene nižajo, kmetje začnejo proizvajati še več in cene se še dodatno nižajo. Po drugi strani pa je pravična trgovina takšna, kot bi trgovina morala biti: pravična, odgovorna in trajnostna.
To je njegova zgodba:
»Leta 1980 je cena kave padla tako nizko, da ni pokrila niti stroškov proizvodnje. Mnogi kmetje so opustili gojenje kave in odšli v mesta, da bi našli delo, nekateri so odšli celo v ZDA, da bi lahko podpirali svojo družino doma, med njimi sem bil tudi sam. Po desetih letih sem zaslužil toliko, da sem kupil družinsko kmetijo in omogočil staršem, da se upokojijo, čeprav je bil trg kave še vedno nestabilen. Vse se je spremenilo, ko je konzorcij pridelovalcev kave prejel certifikat pravične trgovine (ang. Fairtrade), kjer so cene stabilne, kmetje pa dobimo zajamčeno premijo.
Pod okriljem pravične trgovine so kmetije postale tudi okolju bolj prijazne. Kavo sedaj proizvajamo na trajnosten način. Posadili smo drevesa in v desetih letih zmanjšali uporabo pesticidov za 80%. Ponavadi smo vsako leto posekali 20 hektarov gozda kot gorivo za peči v našem predelovalnem obratu. Zdaj imamo novo peč, na odpadke kot so kavne lupine in lupine makadamije, ki jih odkupujemo od kmetov z druge strani Kostarike.
Fairtrade ni zaprt sistem, odprt je za vsakogar, več ljudi ki bo kupovalo kavo iz pravične trgovine, bolj se bo ta trg širil in vključil še druge kmete. Pravična trgovina je orodje, ki pomaga kmetom, da postanejo certificirani. Izobražujemo proizvajalce okoli nas o tržnih cenah, tako so seznanjeni s konkurenčno ceno. Od pravične trgovine ima korist tudi širša skupnost. Ko je hurikan zrušil most in zablokiral cesto, smo si lahko privoščili odpreti pot in popraviti most. Kot kmet pravične trgovine imam v rokah orodje, ki mi daje znanje, da preživljam svojo družino in vlagam v skupnost. Daje mi občutek, da je pred nami prihodnost, saj lahko ostanemo doma in se preživljamo z gojenjem kave.
Ko nakupujete, poglejte ali ima izdelek oznako pravične trgovine – tako ste lahko prepričani, da gre denar naravnost k proizvajalcem. To pomaga nam, pa tudi ljudem po svetu, saj imamo koristi od zaščite okolja prav vsi. Na ta način pomagamo drug drugemu.
Pravična trgovina ni dobrodelnost. Že s tem, ko nakupujete, ste lahko del spremembe«.
Trajnostno gospodariti z naravnimi viri in trajnostno proizvajati ter odgovorno porabljati: zmanjšati količino odpadkov, reciklirati in ponovno uporabiti.
V vseh državah sveta že čutijo posledice podnebnih sprememb. Še posebej ranljive so številne države v razvoju, katerih glavna gospodarska dejavnost temelji na kmetijstvu. Količina pridelanih žit se je v zadnjih letih precej zmanjšala zaradi vse toplejšega podnebja. Tako FAO npr. usposablja raziskovalce za razvoj novih rastlinskih vrst, ki so prilagojene neugodnim vremenskim razmeram; UNDP pa si prizadeva krepiti kmetijske skupnosti z uvedbo novih tehnologij in sonaravnih praks.
Vrtnarjenje je poleg pridelkov iz karitejevega drevesa in žižol pogosta obdelovna dejavnost žensk v Maliju. Tradicionalno moški prinašajo v gospodinjstvo glavni vir dohodka, ki izvira iz pridelave poljščin kot so bombaž, proso in riž.
Vendar pa so podnebne spremembe privedle v daljša sušna obdobja in skrajšala deževna. S tem so poljščine, ki so prej nosile dohodek družinam, v precejšnji meri usahnile, na ženske pa je padel večji delež podpore svojih družin z alternativnimi viri dohodka.
“Problem vode je ključnega pomena, zato je vrtnarjenje, ki je bilo vedno naša najljubša aktivnost, postalo skoraj nemogoče,” pravi Fatoumata Diarra, članica zadruge v vasi Massantola, ki se nahaja v zahodnem Maliju.
Malijski nacionalni direktorat za kmetijstvo si skupaj z UNDP-jem prizadeva za krepitev kmetijske skupnosti in neodvisnost žensk pri blaženju socialnih in gospodarskih posledic podnebnih sprememb. V Massantoli je podprl zadrugo, ki deli parcele za vrtnarjenje in zagotavlja dostop do vode.
“S pomočjo projekta smo namestili ograjo in vodnjak, ki deluje na sončno energijo,” pojasnjuje Diarra. “Prodajamo lahko nekaj zelenjave, ki jo pridelamo in tako polnimo sklad zadruge, drugo zelenjavo pa uporabimo v svojem gospodinjstvu, kar pomaga v boju proti podhranjenosti.”
Poleg tega UNDP usposablja ženske kolektive v Maliju za trajnostne kmetijske prakse in upravljanje zemljišč kot tudi za dobavo semen in orodij ter ustanavlja sklade za pomoč pri iskanju alternativnih virov dohodka za lokalne skupnosti.
Sprejeti ukrepe za prilagajanje podnebenim spremembam.
Svetovni oceani – njihova temperatura, tokovi, življenje – poganjajo globalne sisteme in nam omogočajo, da je Zemlja za nas primeren življenjski prostor. Kako nam bo uspelo upravljati ta ključni vir je pomembno za človeštvo kot celoto.
Več kot 3 milijarde ljudi je odvisnih od morske in obalne biotske razovrstnosti. Vendar danes ulovimo 30% preveč rib, da bi se njihovi zarodi lahko trajnostno obnavljali.
Ko se jajca zelenkaste želve izležejo, jih Suhas Torasker skrbno zbira iz peska in jih spušča v morje. To ni delo, ki bi ga pričakovali od ribiča, kakršen je Suhas. Suhas je eden izmed članov skupine iz ribiškega naselja v Sindhudurgu, na zahodni obali Indije, ki skrbi za ohranitev ogrožene želve in nekaterih drugih živalskih vrst. Za Suhasa in njemu podobne morska biotska raznovrstnost ni le nekaj oddaljenega, saj so njihova življenja odvisna od morskih virov.
Od 63 milijonov ljudi, ki živijo na obali Indije, je velika večina delovnih mest v ribištvu, turizmu in nekaterih drugih področjih odvisna od obalnih in morskih virov. To pa pomeni zaščito biotske raznovrstnosti, ki ohranja ekosistem v ravnotežju. To ravnotežje je v Sidhuburgu ogroženo zaradi škodljivih ribolovnih praks.
Po vsem svetu ljudje danes pojedo 4x toliko rib kot so jih 1950. Da bi sledili povpraševanju, indijska ribiška flota – Indija je drugi največji proizvajalec rib na svetu – dobavlja ribe, v količini, ki 2 do 3x presega podporo oceanov v daljšem časovnem obdobju. Zato je pričakovati, da se bo zaradi sedanjega prelova, ulov v tropskih območjih zmanjšal za 40 odstotkov, kar bo ogrozilo preživetje milijonom ljudi.
Vendar pa se ta trend lahko obrne tudi zaradi partnerstva med UNDP-jem in indijskim ministrstvom za okolje in gozdove. Skupen projekt pomaga zaščititi življenje pod vodo in pomaga ribiškim skupnostim ustvariti trajnostno preživetje.
V praksi to pomeni, da se spreminja način ribolova, npr. z omejitvijo prilova (števila ulovljenih neželenih rib) in s pomočjo ustreznih mrež. Znamenje napredka je dejstvo, da se je število gnezdišč zelenkastih želv, ki jih ščitijo vaščani, povečala za 5x v samo dveh letih.
Trajnostno upravljati in ohranjati morske in obalne ekosisteme.
Priča smo izjemno hitri degradaciji tal, ki se nadaljuje 30 – 35x hitreje kot v zgodovini zaradi intenzivnega kmetijstva, plenilskega rudarstva in nepremišljenega izsekavanja gozdov.
Tam, kjer živi ljudstvo Pemón, se vzpenjajo velike mizaste gore nad bogato zeleno dolino. Ljudstvo Pemón v folklori imenuje te gore “tepui” – dom bogov. Na gori Auyantepui močan tok vode pada navpično skoraj 1000 metrov v globino. Ljudstvo Pemón ga je poimenovalo Kerepakupai Meru oz. »slap najglobljega kraja«, mi pa ga imenujemo Angelski slapovi in vemo, da je najvišji slap na svetu.
Poleg naravnih znamenitosti ta kraj vsebuje tudi ogromno materialno vrednost zaradi rudnikov zlata, diamantov, koltana in drugih dragocenih mineralov. V preteklih desetletjih je rudarska industrija poškodovala okolje in zdravje lokalnega prebivalstva. Rudarstvo je na tem področju sicer nezakonito, a se kljub temu nadaljuje.
Ampak ljudstvo Pemón ima lastno dragocenost: način življenja. V dolini Kamarata, kjer se nahaja Angelski slap v Canaima narodnem parku, je dom več kot 6.000 Pemóncev. V njihovih vaseh se stari način meša z novim, nekatera tradicionalna prepričanja še živijo. Številni ljudje se posvečajo kmetijstvu in ribištvu.
Že leta 1984 so prišli na idejo, da bi izgradili turistično naselje, kjer lahko turisti spoznavajo kraj in kulturo. Z naseljem ohranjajo okolje in dobrobiti lokalnega prebivalstva, saj s turistično dejavnostjo skupnost pridobiva dohodek in varuje identiteto domorodnega ljudstva. Prvemu turističnemu naselju so z leti sledila še druga in danes s prihodki od turizma upravljajo v lokalnih svetih, kjer sredstva preusmerjajo v izboljšanje zdravstvenega varstva skupnosti in izobraževanje ter varovanje okolja.
S pomočjo UNDP-ja, prek programa Small Grants (Small Grants programme) Svetovnega sklada za okolje, je ekoturizem dobil nov zagon. S projektom so nadgradili infrastrukturo v naseljih, spodbudili sodelovanje med različnimi naselji in uvedli trajnostno kmetijstvo in ribištvo. Rezultati sodelovanja so v močnejšem lokalnem gospodarstvu, poleg tega pa so zaščitili tudi življenje na zemlji, naravne vire pa porabljajo bolj odgovorno. Na ta način se ohranja starodavna kultura, ki priteguje obiskovalce s celega sveta in ceni zemljo, vodo in življenje.
Ohraniti in obnoviti kopnske ekosisteme kot so gozdovi, mokrišča, kopno in gore ter zmanjšati izgube naravnega prostora in biotske raznovrstnosti.
Razvoj in pravna država se medsebojno krepita. UNODC preprečuje izbruhe konfliktov z bojem proti korupciji, krepitvijo sistemov kazenskega prava, z bojem proti nedovoljeni trgovini, spodbujanjem človekovih pravic na nemirnih območjih. Ohranjanje miru je eno najbolj učinkovitih orodij za pomoč državam, kjer potekajo spopadi na težki poti do miru.
Sierra Leone je majhna obmorska državica na zahodu Afrike. Velja za eno najrevnejših držav, ta položaj poslabšuje izjemno neenakomerna porazdelitev prihodkov. Čeprav se večina prebivalstva preživlja s poljedeljstvom in ribištvom, ima država ogromen rudninski potencial z nahajališči zlata, platine, kroma, boksita in predvsem diamantov. Slednji so bili eden glavnih razlogov in sredstev skoraj 11 letne vojne.
Visoko skorumpirana državna elita, ki je z naravnimi bogastvi ustvarjala ogromne finančne presežke, teh prihodkov ni vlagala v javno blagajno, državica se je začela pogrezati v revščino zaradi nezaposlenosti in propadajoče infrastrukture. Slabo socialno stanje je močno vplivalo na to, da se je velika večina nezaposlenih mladih pridružila uporniškim enotam RUF. Mnogo upornikov je bilo tudi nasilno rekrutiranih, med njimi 27.000 otrok, mlajših od 17 let, ki so ostali zaznamovani kot otroci vojaki. Gverilsko bojevanje upornikov je spremljalo obsežno plenjenje in teroriziranje civilnega prebivalstva. Travmatiziranega civilnega prebivalstva pa neusposobljena in nedisciplinirana državna vojska ni bila zmožna ubraniti.
Konfliktu med sprtimi stranmi ni bilo videti konca, trpljenje prebivalstva je bilo vse hujše, kar polovica vsega prebivalstva je pobegnila s svojih domov pred vojaškim nasiljem, zato je mednarodna skupnost ukrepala. Varnostni svet Združenih narodov je najprej za pol leta vzpostavil opazovalno misijo, leto kasneje pa še misijo, imenovano UNAMSIL, da bi zaščitila civilno prebivalstvo in zgradila mir. Misija se je soočala z velikimi težavami, med drugim so 500 mirovnikov zajeli uporniki. Veliko naporov je vložil tudi takratni generalni sekretar OZN Kofi Annan, sledila so pogajanja in podpis mirovnega dogovora, modre čelade pa so nadzirale njegovo izvajanje. Misiji je uspelo doseči mir, končati večletno vojno in leta 2002 izpeljati volitve. Svoj mandat so zaključili tri leta kasneje, ko je varnostni svet OZN ustanovil novo misijo za krepitev miru v državi.
Spodbujati miroljubne in odprte družbe, s tem, da zmanjšamo nasilje, izkoreninimo izkoriščanje otrok, omejimo korupcijo, vsem omogočimo dostop do pravnega varstva ter poskrbimo, da je glas ljudi slišan.
Za uspeh agende trajnostnega razvoja je potrebno partnerstvo med vladami, zasebnim sektorjem in civilno družbo. Cilji trajnostnega razvoja so tudi tvoji cilji. Širi glas o njih. Vključi se. Lahko pomagaš spremeniti naš svet.
»Ali si tu?
Pravim, da moramo uporabiti našo ustvarjalno moč, da bomo uresničili vseh 17 ciljev.
Ampak kako?
Čeprav je Zemlja le majhen drobec v vesolju, se nam zdi ogromna, ko smo na njej – Cilji trajnostnega razvoja se zdijo tudi veliki. Ampak, če se osredotočite na izboljšanje, rešitev določenih stvari tam, kjer živite, lahko naredite veliko. Obstajajo vsaj 3 načini, kako lahko pomagate. Lahko izumljate, inovirate in ste aktivni. Poglejmo, kaj navdušujočega mladi po svetu že počnejo.
V Istanbulu v Turčiji živi Elif, ki je izumiteljica. Tako kot večina velikih mest, je tudi Istanbul zelo onesnažen. Del onesnaženja prispeva proizvodnja plastike na osnovi nafte. Elif je razmišljela, kaj lahko naredi spričo tega. Izumila je naravno plastiko iz bananinih olupkov. Prav zares. Poceni je, enostavno se naredi in reciklira kar v domači kuhinji. Če imaš rad/-a banane ne moreš izgubiti, razen če jih poješ preveč.
Dajmo rečt še kakšno o straniščih. Rohit živi v mestu Bangalore v Indiji. Prebivalstvo tam hitro narašča in tako tudi, no, iztrebki. Redno stranišče porabi 6 litrov pri vsakem splakovanju. To je preveč tam, kjer vode primanjkuje. Rohit je izumil splakovanje, ki prihrani kar 50% vode. To je poimenoval »vakumsko izplakovanje« in za inovacijo prejel Mednarodno znanstveno nagrado.
Lahko si inovator, si kreativen in razmišljaš, kako bi izboljšal naš način življenja. Prav to so storili urbani ustvarjalci v Severni Filadelfiji. Ta neverjetna skupina najstnikov je predelala zapuščena zemljišča v nevarni, degradirani soseski. Zgradili so cvetočo kmetijo, kjer pridelujejo svežo zelenjavo s katero oskrbujejo na stotine gospodinjstev in restavracij. »Life Do Grow Farm«, kakor so jo poimenovali, je preoblikovala skupnost, ki je postala bolj zdrava in varnejša za vse.
Pojdimo v Nigerijo, ki ima eno najhitreje rastočih prebivalstev na svetu. Tu je »Team Charis« skupina brilijantnih deklet, ki so rešile velik problem. Dekleta se zavedajo, da ljudje po Nigeriji zbolevajo zaradi smeti, ki niso pravilno odložene. Ustvarile so »Discardious« – telefonsko aplikacijo, na katero sporočajo, kje so neustrezno odloženi odpadki. Vidiš? Včasih je čistejši, bolj zdrav svet odaljen le eno dobro idejo.
Lahko si aktivist. Melati in Isabel sta sestri z Balija. Njuna misija je ustaviti uporabo plastičnih vrečk, ki škodujejo njunemu lepemu otoškemu domu. Milijone plastičnih vrečk konča v oceanih, ki onesnažujejo vodo in škodujejo morskemu življenju. Melati in Isabel sta se odločili temu narediti konec. Organizirali sta peticije in čiščenje plaže. Njuni napori so prepričali vlado, od katere sta dobili zagotovilo, da bodo na Baliju prepovedali plastične vrečke do leta 2018.
Pojdimo še v Jordanijo. Tu je zdaj doma Muzoon iz Sirije. Nastanjena je bila v begunskem taboru. Številna dekleta iz tabora so se morala poročiti zelo mlada in opustiti šolanje. Muzoon je bila prepričana, da to ni prav. Vodila je kampanjo, s katero so prepričevali starše, naj svoje hčere pustijo v šolah in jih ne poročajo tako zgodaj. Vsa dekleta bi morala imeti pravico do polnega izobraževanja. Le poglej, kaj lahko stori ena dovolj odločna izobražena punca.
Mladi izumitelji, inovatorji in aktivisti povsod po svetu spreminjajo svet za vedno. Tudi ti si lahko med njimi. Mora ti biti mar, postani kreativen in pripravljen sodelovati. Če bomo vsi delovali na tak način, lahko zares uresničimo zastavljene cilje do leta 2030« (povzeto po Sir Ken Robinson: World’s Largest Lesson).
Oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj, realizirati zastavljene cilje in pomagati državam v razvoju.