SKUPAJ MOČNEJŠI


Humanitarna pomoč

OZN humanitarno pomoč pošlje ob naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih ter drugih nujnih primerih takih razsežnosti, ki jih prizadeto območje ali država ne more sama obvladovati. Namen tovrstne pomoči je reševati življenja, preprečiti ali olajšati človeško trpljenje in ohraniti človekovo dostojanstvo. Najpomembnejše oblike pomoči so: humanitarna pomoč, rehabilitacija ljudi in obnova stavb ter dejavnosti za preprečevanje nesreč in pripravo nanje. Deli se na humanitarno in pokonfliktno pomoč ter pomoč v izrednih humanitarnih in kriznih razmerah oziroma v dalj časa trajajočih krizah.

Pri tem je naloga organizacij, skladov in teles OZN usklajevanje pomoči med OZN, državami donatoricami in državami prejemnicami pomoči. Na področju humanitarne pomoči imajo pomembno vlogo še Urad za koordinacijo humanitarnih zadev, Urad visokega komisarja za begunce in Svetovni program za hrano OZN (v angl. UN World Food Programme – WFP).

Urad za koordinacijo humanitarnih zadev (v angl. Office for the Coordination of Humanitarian Affairs – OCHA)

Urad je odgovoren za organizacijo in usklajevanje zagotavljanja humanitarne pomoči na kriznih območjih, z namenom pomagati ljudem, kadar potrebujejo nujno pomoč. OCHA najprej oceni, kakšna pomoč je na prizadetem območju potrebna, in določi najnujnejše ukrepe, zatem pa usklajuje zbiranje sredstev, potrebščin ter razdeljevanje pomoči. Urad deluje po vsem svetu v sodelovanju z drugimi medvladnimi in nevladnimi organizacijami, agencijami, vladami, podjetji in različnimi drugimi donatorji. Njegova najbolj opazna dejavnost je obveščanje javnosti prek medijev v obliki intervjujev, obvestil, izjav ali kampanj.

Urad visokega komisarja za begunce (v angl. Office of the United Nations High Commissioner for Refugees – UNHCR)

Najpomembnejša dejavnost urada je zaščita beguncev, azilantov in vseh drugih ljudi, ki so ostali brez domov in v vojnih spopadih tudi brez držav. Ljudje, ki so zapustili svoj dom in iščejo zaščito v drugi državi ali drugem delu svoje države, potrebujejo pomoč. UNHCR pomaga ljudem na prizadetem območju denimo tako, da jim zagotovi pitno vodo, sanitarno in zdravstveno oskrbo, začasna bivališča in druge najnujnejše potrebščine (spalne vreče, osnovno pohištvo, hrano itd.). Urad na prizadetem območju pomaga tudi vzpostavljati sezname beguncev, zagotavlja pomoč ljudem, ki prosijo za azil, ter pomaga z nasveti prizadetim državam. Prav tako pomaga pri izvajanju projektov za ponovno vključevanje v družbo, ko se razmere na kriznem območju umirijo. Hkrati o pomoči ljudem obvešča mednarodno javnost, nadzoruje razmere na prizadetem območju ter sodeluje z regijskimi in državnimi organi prizadetega območja.

Nujna humanitarna pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, ki jo zagotavljajo OZN in njene agencije ter skladi, je izredno pomembna, saj so prav ti navadno med prvimi na prizadetem območju in lahko najhitreje priskrbijo najnujnejšo pomoč. Kot primer lahko navedemo naravni nesreči izjemnih razsežnosti v letih 2010 in 2011, potres na Haitiju ter potres in cunami na Japonskem. V obeh primerih so bili humanitarni delavci WFP, UNICEF, UNHCR in predstavniki organizacij Rdečega križa med prvimi, ki so prizadetemu prebivalstvu ponudili prvo in osnovno pomoč – hrano, vodo in začasno namestitev – ter s tem prispevali k blažitvi razmer ter reševanju številnih življenj.

Begunski kamp v Etiopiji, Afrika (Vir: UN Photo/Eskinder Debebe)

Begunski kamp v Etiopiji, Afrika (Vir: UN Photo/Eskinder Debebe)

Humanitarna pomoč Slovenije

Slovenija podpira delovanje OZN v njenih humanitarnih akcijah, poleg tega pa tudi sama namenja sredstva nekaterim območjem. Največji delež humanitarne pomoči se pošilja v finančnih prispevkih prek mednarodnih organizacij, ki lahko pridejo do prizadetega območja in ogroženega prebivalstva. Med drugim se sredstva namenjajo organizacijam v okviru OZN: Skladu OZN za pomoč otrokom (UNICEF), Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), Svetovnemu programu za hrano (WFP), Uradu visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR), Uradu OZN za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), Osrednjemu skladu OZN za hitro odzivanje (CERF) in Programu za prostovoljce OZN (UNV).

Ko prizadeta država zaprosi za pomoč ali na potrebo po pomoči po naravni nesreči (ob poplavah, potresih itd.) ali nastali krizi opozori katera od mednarodnih organizacij, Slovenija najpogosteje pošlje pomoč prek mednarodnih organizacij; na primer prek Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki je običajno med prvimi na prizadetem območju (med drugim po potresu in cunamiju na Japonskem 2011, v karibskih in srednjeameriških državah 2010). Ob nesrečah v bližnji soseščini pa pomaga tudi s šotori in drugimi nujnimi potrebščinami (npr. odejami, spalnimi vrečami, škornji, električnimi agregati, protipoplavnimi vrečami) – v zadnjih letih je bila tovrstna pomoč med drugim namenjena Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori (2010) in Turčiji (2011). V humanitarno pomoč se vključujejo strokovnjaki s posameznih področij, predvsem ob reševanju (denimo reševalci s psi po potresih, koordinatorji in izvedenci posameznih reševalnih dejavnosti). Dejavnosti reševanja potekajo s sodelovanjem Uprave za zaščito in reševanje Republike Slovenije.

Del humanitarne pomoči Slovenija vsako leto nameni neposredno za projekte, ki se izvajajo v posameznih državah, ali humanitarnim ustanovam, katerih soustanoviteljica je slovenska vlada. V preteklosti se je Slovenija osredotočila predvsem na pomoč pri zmanjševanju revščine in lakote, odstranjevanju min ter pomoč otrokom na območjih, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi.

V nadaljevanju so predstavljeni nekateri odmevnejši humanitarni projekti v zadnjih letih, pri katerih je sodelovala Slovenija.

Primer humanitarne pomoči Slovenije ob naravnih nesrečah

Slovenija je pomagala Šrilanki pri odpravljanju posledic potresa in cunamija, ki je decembra 2004 povzročil več kot 30.000 žrtev ter uničil celotna naselja in njihovo infrastrukturo.

Obnovljena šola na Šrilanki (Vir: Ministrstvo za zunanje zadeve)

Obnovljena šola na Šrilanki (Vir: Ministrstvo za zunanje zadeve)

Za pomoč Haitiju po uničujočem potresu januarja 2010 je Slovenija namenila 50.000 EUR, ki jih je v 48 urah po potresu nakazala Mednarodni federaciji Rdečega križa in Rdečega polmeseca (v angl. International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies – IFRC), sledila je donacija šotorov v vrednosti 90.000 EUR, ki so bili poslani prek Evropske komisije. Ob potresu so se v velikem številu odzvali tudi prebivalci Slovenije, ki so sodelovali s prispevki slovenskim nevladnim organizacijam (Rdeči križ, Karitas, UNICEF Slovenija). Za pomoč prebivalstvu Haitija so te organizacije že v prvih dveh mesecih po potresu zbrale več kot 748.000 EUR in jih na začetku marca 2010 poslale na Haiti. Pri razdeljevanju hrane prebivalstvu na Haitiju so v prvih tednih po potresu sodelovali tudi prostovoljci iz slovenske veje organizacije Food for Life.

Pouk v slovenski šoli na Haitiju (Vir: IRD Slovenija)

Pouk v slovenski šoli na Haitiju (Vir: IRD Slovenija)

Pomoč beguncem

Slovenija je kmalu po osamosvojitvi, na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, sprejela veliko število beguncev zaradi vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu.

Prvi večji val beguncev je Slovenijo zajel leta 1991, najprej iz Hrvaške, leta 1992 pa še iz Bosne in Hercegovine. Slovenija se je najprej odločala za neoviran sprejem beguncev in jim do 10. avgusta 1992 podeljevala status začasnega begunca. Zaradi bližine vojne so bila tedaj v Slovenijo usmerjena precejšnja pričakovanja drugih držav in nekaterih mednarodnih humanitarnih organizacij za sprejem beguncev.

Na začetku je skrb za namestitev in oskrbo beguncev prevzel Republiški štab za civilno zaščito skupaj z Republiško upravo za zaščito in reševanje. Veliko število beguncev iz Bosne in Hercegovine (po nekaterih podatkih je bilo takrat v Sloveniji okoli 70.000 beguncev, ki so bili nastanjeni v 65 nastanitvenih centrih) in njihovo pričakovano dolgotrajno bivanje v Sloveniji sta narekovala ustanovitev Urada RS za priseljevanje in begunce (1992), ki je prevzel skrb za organizacijo nastanitve, oskrbe v zbirnih centrih ter zdravstveno varstvo, osnovnošolsko izobraževanje in psihosocialno pomoč.

Ob prvem uradnem evidentiranju oktobra 1993 je bilo v Sloveniji več kot 30.000 beguncev. Leta 1997 je bil sprejet Zakon o začasnem zatočišču, ki je tudi formalno uredil status oseb z začasnim zatočiščem. V letu 1999 se je Slovenija znova srečala z večjim številom beguncev, tokrat s Kosova.

V obdobju od 1992 do 1999 je Slovenija podelila začasno zatočišče 36.000 osebam. Slovenska vlada je v tem času uspešno sodelovala z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami. Pri pomoči beguncem so pomagali številni prostovoljci.

Od leta 2004 dalje je za področje pomoči beguncem pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, ki izvaja in pripravlja programe integracije, v katerih s številnimi projekti sodelujejo tudi nevladne organizacije.

Slovenska zunanja politika je pri reševanju problematike beguncev poudarjala vprašanje ustreznejše mednarodne porazdelitve odgovornosti do beguncev in se zavzemala za hitrejše reševanje krize, najprej v Bosni in Hercegovini, kar naj bi beguncem omogočilo čimprejšnjo vrnitev. Trajnost bivanja znatnega dela beguncev je v Sloveniji zahtevala tudi politike njihovega vključevanja v slovensko družbo.

Pomoč beguncem ob spopadih v Severni Afriki

Slovenija je Libiji in sosednjim državam, v katere se je ob spopadih v Libiji v letu 2011 zateklo večje število prebivalcev te države, v prvih tednih namenila humanitarno pomoč za namestitev in oskrbo razseljenih oseb in beguncev iz Libije v okviru programov Urada visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR).

Največ beguncev iz Libije se je zateklo v Tunizijo, zato je Slovenija namenila donacijo v zdravilih in sanitetnem materialu tudi regijski bolnišnici v Tatauinu, pokrajini na jugu Tunizije, kjer je zatočišče našlo več deset tisoč beguncev. Poleg zdravil je Ministrstvo za zunanje zadeve ob pomoči slovenskih podjetij za učence šole v Tatauinu pripravilo pošiljko risalnih potrebščin (blokov, čopičev in tempera barvic). Slovenija se je odločila tudi za podelitev treh podiplomskih štipendij tunizijskim študentom za študij v Sloveniji v prihodnjih letih.

Ali veš, da:

- Urad za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) deluje od leta 1998 in je v letu 2011 pomagal 50 milijonom ljudem na 11 ogroženih območjih?

- Ima OCHA dve glavni pisarni (v New Yorku in Ženevi) ter regionalne pisarne, največ teh je v Afriki?

- 94 % sredstev OCHA zbere s prostovoljnimi prispevki, največje donatorice so Švedska, ZDA, Norveška, Evropska unija in Velika Britanija?

- Je bil 19. avgust razglašen za mednarodni dan humanitarne pomoči?

- Urad visokega komisarja za begunce (UNHCR) deluje od leta 1951; danes deluje v 35 pisarnah po vsem svetu, največ regionalnih pisarn je v Afriki?

- Je v letu 2011 urad poskrbel za 10,5 milijona ljudi, od katerih jih je polovica živela v Aziji, 20 % pa v Afriki?

- Od leta 1949 deluje na Bližnjem vzhodu Organizacija ZN za palestinske begunce (UNRWA), ki še vedno skrbi za 4,8 milijona beguncev, ki živijo v 60 taboriščih?

Slovarček:

MEDNARODNI ODBOR RDEČEGA KRIŽA – je mednarodna človekoljubna organizacija, ustanovljena leta 1863 v Ženevi na pobudo Jeana Henrija Dunanta, ki je bil priča žrtvam na bojišču brez pomoči. Čeprav Mednarodni odbor Rdečega križa ni del sistema OZN, so njegovi glavni cilji – nevtralna pomoč vsem udeležencem in žrtvam vojn – skladni s cilji OZN. Simbol organizacije je postal rdeči križ na belem ozadju (obrnjene barve švicarske zastave), pozneje pa so se mu pridružili tudi simboli, značilni za druga območja: rdeči polmesec, rdeči lev, davidova zvezda, kot najbolj nevtralen simbol pa je bil sprejet rdeči kristal. Ob oboroženih spopadih označba objektov in ljudi s simbolom Rdečega križa te varuje pred napadom. O delu Mednarodnega odbora Rdečega križa glej: www.icrc.org/eng. V skoraj vseh državah sveta delujejo nacionalni odbori Rdečega križa, tako je bil Rdeči križ Slovenije ustanovljen leta 1918.

AZIL – za mednarodno zaščito ali azil lahko zaprosi tujec ali oseba brez državljanstva, ki meni, da je v matični državi sistematično preganjan zaradi svojega političnega prepričanja ali zaradi svoje verske, rasne, narodnostne ali etnične pripadnosti.

V razmislek:

- Zakaj je humanitarna pomoč OZN izjemno pomembna, ko je neka država prizadeta?

- V nekaterih primerih se sočasno z izvajanjem humanitarne pomoči izvajajo tudi mirovne operacije. Pojasni, zakaj.

Kotiček za učitelje:

Aktivnost 1
Učenci se razdelijo v štiri skupine in pripravijo simulacijo delovanja Urada za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) ali Urada visokega komisarja za begunce (UNHCR). Vsaka skupina pripravi načrt za organiziranje in izvajanje humanitarne pomoči ob eni od naravnih nesreč (potres, poplava, cunami) ali vojnem spopadu:

- Učenci najprej naredijo načrt, kako se vzpostavi mehanizem delovanja: koga pokličejo iz prizadete države, kdo pokliče, kdo prevzame koordinacijo pomoči, koga v konkretnem primeru vključita organizaciji itd.

- Učenci naredijo načrt za zbiranje in razdeljevanje sredstev in potrebščin za pomoč ljudem (pri tem so pozorni na značaj naravne nesreče/oboroženega spopada, ki je tema njihove skupine): kako se sredstva zbirajo, kdo in kako jih razdeli itd.

- Opredelijo vlogo mednarodnih in lokalnih nevladnih organizacij.

- Pripravijo načrt za obveščanje javnosti. Svoje izdelke predstavijo sošolcem.

Aktivnost 2
Učenci primerjajo delovanje Urada za koordinacijo humanitarnih zadev in Urada visokega komisarja za begunce: katere so podobnosti in razlike v delovanju obeh organizacij? Pri iskanju odgovora učenci upoštevajo: s kom organizaciji sodelujeta, kako sodelujeta z državami, kje v svetu delujeta, kako delujeta itd.

Obisk spletne strani reliefweb.int
- Učenci obiščejo spletno stran Urada za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA).
- Izberejo Headlines in ugotovijo, kateri dogodki v svetu so najbolj aktualni.
- Izberejo Updates by Country in ugotovijo, kje v svetu urad izvaja največ akcij; ob izbiri posamezne države si lahko preberejo poročilo o delovanju v njej.
- Izberejo Featured Disasters in ugotovijo, katere naravne nesreče so prizadele države v bližnji preteklosti.
- Izberejo Countries in na seznamu Slovenia poiščejo odgovor na vprašanje, zakaj je Slovenija februarja 2011 od Evropske komisije prejela 8,3 milijona evrov pomoči.

Obisk spletne strani unhcr.org
Učenci obiščejo spletno stran Urada visokega komisarja za begunce (UNHCR).
- Izberejo Spotlight in ugotovijo, v katerih državah v tem trenutku urad deluje in zakaj.
- Izberejo Latest News in ugotovijo, kateri dogodki v svetu so trenutno najbolj aktualni.
- Izberejo Latest Videos in ob ogledu izbranih posnetkov ugotovijo, kako je urad pomagal prizadetim ljudem.

Kritično razmišljanje
Učenci teden dni spremljajo dnevne novice o dogajanju v svetu, v katerih se omenjajo naravne nesreče ali območja spopadov. Učitelj jim v ta namen pripravi učni list z navodili.

Učenci zapišejo:
- dan, ko je bila novica objavljena,
- državo, v kateri se je dogodek zgodil,
- kratek opis dogodka (kaj se je zgodilo, kdo je v dogodku sodeloval).

Nazadnje ob zapisanem učenci predstavijo svojo ugotovitev, ki zajema naslednje:
- katera organizacija OZN je bila v poročilih omenjena; ali je bila pri pomoči udeležena tudi Slovenija,
- katere njene dejavnosti so bile omenjene,
- kako so novinarji poročali o delovanju OZN.

Svoj zapis učenci sklenejo s kritičnim premislekom:
- zakaj je za obvladovanje kriznih žarišč v svetu potreben obstoj organizacij, kot sta Urad za koordinacijo humanitarnih zadev in Urad visokega komisarja za begunce,
- ali je Slovenija dovolj dejavna v teh aktivnostih.