Dokumenti OZN

Človekove pravice so pogosto zapisane in zaščitene s pravom, in sicer s pogodbami, običajnim mednarodnim pravom, splošnimi načeli in drugimi viri mednarodnega prava. Pravo človekovih pravic torej vlade obvezuje, da delujejo na določen način oziroma se vzdržijo nekaterih dejanj z namenom spodbujanja ter varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov ali skupin.

Splošna deklaracija človekovih pravic

Splošna deklaracija človekovih pravic je ključen dokument, saj pred tem pravice in svoboščine posameznika še nikoli niso bile tako podrobno opredeljene. Prvič v zgodovini je bilo mednarodno dogovorjeno in priznano, da se človekove pravice in temeljne svoboščine nanašajo na vsakogar in so prisotne vsepovsod. Še danes deklaracija vpliva na življenja ljudi, je zgled za številne mednarodne pogodbe in deklaracije, njena določila pa so vključena v ustave in zakonodajo številnih držav. Deklaracija je najbolj znan in najpogosteje citiran dokument o človekovih pravicah na svetu.

Načela človekovih pravic:

Načelo univerzalnosti, ki ga je prvič poudarila prav Splošna deklaracija človekovih pravic leta 1948, je temelj prava človekovih pravic. Človekove pravice so prirojene in pripadajo vsakomur, ne glede na narodnost, kraj bivanja, spol, nacionalno ali etnično pripadnost, barvo kože, vero, jezik ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi imamo enake človekove pravice, brez razlikovanja.

Medsebojna odvisnost in nedeljivost:

Vse človekove pravice so nedeljive, medsebojno povezane in soodvisne, pa naj gre za državljanske in politične pravice, kot so pravica do življenja, enakost pred zakonom in svoboda izražanja, ekonomske, socialne in kulturne pravice, kot so pravica do dela, socialne varnosti in izobraževanja, ali pa kolektivne pravice, kot sta pravica do razvoja in samoodločbe. Napredek pri eni pravici omogoča napredek pri drugih. Prav tako odvzem ene pravice negativno vpliva na druge.

Enakopravnost in nediskriminacija:

Nediskriminacija je eno najpomembnejših načel mednarodnega prava človekovih pravic. Vsebujejo ga vse pomembnejše pogodbe o človekovih pravicah in je osrednja tema nekaterih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, kot sta Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (CERD) in Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW). Načelo velja za vsakogar in v povezavi z vsemi človekovimi pravicami in svoboščinami. Hkrati prepoveduje diskriminacijo na podlagi ‘seznama’, ki zajema neizčrpno število kategorij, kot so spol, rasa, barva kože in tako naprej. Načelo nediskriminacije je dopolnjeno z načelom enakosti, ki je navedeno v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.«

Pravice in hkrati dolžnosti:

Človekove pravice zajemajo pravice in dolžnosti. Države zato prevzemajo obveznosti in dolžnosti v skladu z mednarodnim pravom z namenom spoštovanja, varovanja in uresničevanja človekovih pravic. Obveznost spoštovanja tako pomeni, da države ne smejo omejevati človekovih pravic ali posegati v njihovo uživanje. Obveznost varovanja od njih zahteva, da posameznike in skupine varujejo pred kršitvijo človekovih pravic. Obveznost uresničevanja pa pomeni, da morajo države izvajati ukrepe, ki omogočajo uživanje temeljnih človekovih pravic. Posamezniki se moramo tudi zavedati, da smo sicer upravičeni do uživanja človekovih pravic, vendar moramo tudi spoštovati pravice drugih.

Drugi dokumenti

Splošni deklaraciji sta sledila Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Skupaj s Splošno deklaracijo človekovih pravic sestavljata Mednarodno listino človekovih pravic.

Državam pogodbenicam pakta nalagata natančno določene pravne obveznosti. Države tako po eni strani ne smejo sprejemati ukrepov, ki bi omejevali ali kršili državljanske in politične pravice (država na primer ne sme omejevati volilne pravice svojih državljanov), po drugi strani pa si morajo z dejavnimi ukrepi prizadevati za uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic (država mora na primer poskrbeti za osnovno šolanje vseh otrok na njenem ozemlju).

V okviru OZN so se oblikovale tudi druge mednarodne pogodbe, navadno so to konvencije, ki urejajo varstvo podrobneje določenih človekovih pravic. Te določajo prepoved mučenja in poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, prepoved diskriminacije žensk, rasne diskriminacije, določajo pravice invalidov, delavcev migrantov itd. Posebna konvencija ureja pravice otrok (Konvencija OZN o otrokovih pravicah). Tudi te konvencije so zavezujoče samo za države, ki so k njim pristopile, uresničevanje obeh paktov in konvencij o človekovih pravicah pa nadzirajo v ta namen oblikovani posebni odbori strokovnjakov iz različnih držav članic.

KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Otroci so zaradi svoje ranljivosti upravičeni do posebne skrbi in pomoči. Zato jim je namenjena posebna Konvencija o otrokovih pravicah, v kateri so zapisane njihove pravice. Generalna skupščina OZN jo je sprejela 20. novembra 1989, zato na ta dan praznujemo svetovni dan otroka. Konvencija ureja vsa pomembna področja otrokovega življenja – državljanske, politične, socialne, ekonomske in kulturne pravice. Konvencija temelji na štirih osnovnih načelih: načelu nediskriminacije, največje koristi otroka, pravice do življenja, preživetja in razvoja ter pravice otroka do prostega izražanja mnenj o vsem, kar je v zvezi z njim.

Leta 2000 je Generalna skupščina sprejela še dva dodatka h konvenciji, imenovana izbirna protokola, ki sta dodatno razširila varstvo pravic otrok. Prvi izbirni protokol se osredotoča na pravice otrok, udeleženih v oboroženih spopadih, drugi pa na varstvo otrok pred prodajo, vključno s trgovino z ljudmi, otroško prostitucijo ter otroško pornografijo

Pomemben napredek na področju varstva otrokovih pravic pa prinaša tudi zadnji, tretji izbirni protokol h konvenciji, ki je bil sprejet decembra 2011. Na podlagi določil protokola bodo lahko posamezniki vložili pritožbo pri Odboru OZN za otrokove pravice, s čimer se bo ta konvencija pridružila drugim ključnim dokumentom o človekovih pravicah, ki pritožbene postopke že vsebujejo. Pri sprejetju protokola je zelo pomembno vlogo imela tudi Slovenija.

Telesa OZN za človekove pravice

V OZN je več teles, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. V nadaljevanju so predstavljena tri: Svet za človekove pravice, Tretji odbor Generalne skupščine ter visoki komisar za človekove pravice.

Svet za človekove pravice

Svet za človekove pravice je medvladno telo znotraj OZN s sedežem v Ženevi, ki šteje 47 držav članic; te so odgovorne za spodbujanje in varovanje človekovih pravic po vsem svetu. Ustanovila ga je Generalna skupščina OZN 15. marca 2006, da bi reševal primere kršitev človekovih pravic in o njih pripravljal priporočila, zato da do takih kršitev ne bi več prihajalo. Vsake štiri leta mora vsaka država pripraviti poročilo, ga predstaviti Svetu za človekove pravice, ki ji nato da priporočila. Ta postopek imenujemo Univerzalni periodični pregled in vsaki državi omogoča, da pod drobnogledom Sveta za človekove pravice pojasni, katere ukrepe je izvedla za izboljšanje človekovih pravic na svojem ozemlju in kako izpolnjuje svoje obveznosti. Z Univerzalnim periodičnim pregledom je bilo do konca leta 2011 stanje človekovih pravic pregledano že v vseh državah članicah OZN.

Tretji odbor Generalne skupščine OZN

Tretji odbor Generalne skupščine OZN obravnava socialne, humanitarne in kulturne zadeve, največ pozornosti pa namenja prav človekovim pravicam. Zaseda na sedežu OZN v New Yorku enkrat letno, in sicer oktobra in novembra. Podobno kot Svet za človekove pravice obravnava poročila posebnih poročevalcev, neodvisnih strokovnjakov in drugih teles ter sprejema dokumente, ki se imenujejo resolucije. V Tretjem odboru so zastopane vse države članice OZN, torej vseh 193 držav. Države si prizadevajo dokumente sprejemati soglasno, saj imajo ti večjo veljavo, če uživajo soglasno podporo vseh držav članic. Če države glede dokumentov ne dosežejo soglasja, o njih glasujejo. Resolucije, ki jih sprejema Tretji odbor, mora potrditi še Generalna skupščina na plenarnem zasedanju.

Visoki komisar za človekove pravice

Visoki komisar za človekove pravice je glavni uradnik OZN na področju človekovih pravic. S svojim mandatom spodbujanja in varovanja vseh človekovih pravic Urad visokega komisarja (OHCHR) usmerja prizadevanja OZN na področju človekovih pravic. Ker imajo vlade odgovornost za zaščito človekovih pravic, jim urad zagotavlja pomoč, na primer strokovno podporo in tehnično usposabljanje na področju pravosodja, zakonodajnih reform in volilnega procesa ter pomoč pri izvajanju mednarodnih standardov na področju človekovih pravic. OHCHR pomaga drugim organom, ki so odgovorni za varstvo človekovih pravic, in tudi posameznikom, da lažje uresničujejo svoje pravice.

Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice

Vzgoja in izobraževanje za človekove pravice je temelj za njihovo spoštovanje. Zato so različni organi znotraj OZN sprejeli več pomembnih dokumentov. Generalna skupščina OZN je leta 2004 potrdila Svetovni program za izobraževanje za človekove pravice, ki temelji na prizadevanjih in dosežkih Dekade OZN za izobraževanje za človekove pravice (1995–2004). Svetovni program sestavlja več faz, usmerjenih v izobraževanje za človekove pravice na posameznih izobraževalnih ravneh ter poklicnih področjih. Prva faza svetovnega programa (2005–2009) je bila tako posvečena izobraževanju v osnovnih in srednjih šolah. V ospredju druge faze (2010–2015), ki dopolnjuje ter nadgrajuje dejavnosti prve faze, pa je izobraževanje za človekove pravice v visokem šolstvu, za učitelje, javne uslužbence, uslužbence organov pregona in vojaško osebje.

Generalna skupščina OZN je 19. decembra 2011 zato sprejela Deklaracijo OZN o izobraževanju in usposabljanju za človekove pravice, ki je postala eden mednarodnih politično zavezujočih dokumentov o človekovih pravicah; pri njenem sprejetju je bila zelo dejavna tudi Slovenija. Deklaracija razglaša, da ima vsakdo pravico iskati in prejeti izobraževanje za človekove pravice in da morajo države poskrbeti za ponudbo tovrstnega izobraževanja na svojem ozemlju in za ustrezno usposabljanje javnih uslužbencev. Gre za prvi tovrstni dokument, ki na enem mestu vsebuje opredelitev izobraževanja za človekove pravice ter smernice za njegovo izvajanje na državni in mednarodni ravni.

Slovenija je pri vzgoji in izobraževanju za človekove pravice zelo dejavna. Ob predsedovanju Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi leta 2005 je začela izvajati projekt v obliki slikanice Naše pravice, katerega namen je poučevanje otrok o človekovih pravicah, s posebnim poudarkom na pravicah otroka. Projekt so do danes izvedli že v šestnajstih državah po Evropi. Slikanica je dostopna na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve: www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/HRE-Nase_pravice_SLO.pdf.

Sodelovanje Slovenije v OZN na področju človekovih pravic

Človekove pravice imajo pomembno vlogo v prizadevanjih Slovenije doma in po svetu. Njihovo uresničevanje se je občutno povečalo z demokratičnimi gibanji ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let 20. stoletja. Prizadevanja civilne družbe za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin so imela veliko vlogo tudi pri osamosvajanju Slovenije. Slovenska pridružitev Evropski uniji leta 2004 je še dodatno prispevala k zavezam in dejavnostim za krepitev človekovih pravic.

Slovenija je dejavna v Svetu za človekove pravice in v Tretjem odboru Generalne skupščine OZN. V njem poleg drugih pobud vsaki dve leti skupaj z Belgijo predloži v sprejetje resolucijo o Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Slovenija je bila med letoma 2007 in 2010 članica Sveta OZN za človekove pravice, zdaj pa kot opazovalka dejavno prispeva k njegovemu delovanju. Razmere na področju človekovih pravic je v okviru Univerzalnega periodičnega pregleda v Svetu za človekove pravice prvič predstavila leta 2010.

Na področju otrokovih pravic je Slovenija dejavna še zlasti pri vprašanjih nasilja nad otroki, otrok, prizadetih zaradi oboroženih spopadov, udeležbe otrok pri odločanju, izobraževanju za otrokove pravice ter pri spodbujanju standardov na tem področju. Slovenija zelo dobro sodeluje s posebnima predstavnicama generalnega sekretarja OZN za otroke (posebno predstavnico za problematiko nasilja nad otroki in posebno predstavnico za otroke v oboroženih spopadih) ter izvaja projekt Naše pravice o izobraževanju otrok za njihove pravice. Do zdaj je bila dvakrat članica Izvršnega odbora UNICEF (organa, ki usmerja in nadzoruje delo Sklada OZN za otroke), in sicer v letih 2002–2004 in 2009–2011. Leta 2011 je odboru tudi predsedovala. Veliko pozornosti otrokom in njihovi blaginji pa Slovenija namenja tudi v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči.