Mednarodno pravo

Mednarodno pravo je sistem pravil, po katerih se morajo ravnati države v medsebojnih odnosih. Ustanovna listina OZN je eden najpomembnejših dokumentov s področja mednarodnega prava, saj določa temeljna načela in pravila, ki veljajo za vse države sveta.

OZN je temeljna organizacija, ki skrbi za razvoj mednarodnega prava. Že z Ustanovno listino OZN je bilo določeno:

• da so vse države na svetu enakopravne, ne glede na njihovo velikost, bogastvo ali politiko,
• da države ne smejo med seboj začeti vojn, temveč morajo spore reševati po mirni poti,
• da morajo države pošteno izpolnjevati svoje obveznosti – če so se med seboj nekaj dogovorile, morajo to spoštovati in
• da morajo države med seboj sodelovati.

Dostop do besedila Ustanovne listine: www.unaslovenia.org.

V okviru Generalne skupščine OZN deluje več odborov, med katerimi je Šesti odbor (Odbor za mednarodno pravo) pristojen za vsa vprašanja iz mednarodnega prava. V njem sodelujejo predstavniki vseh držav članic OZN. Glavni namen odbora je sprejemanje novih pravil mednarodnega prava, najpogosteje mednarodnih konvencij.

Šestemu odboru pomaga pri oblikovanju pravil mednarodnega prava Komisija OZN za mednarodno pravo, ki je strokovni organ, sestavljen iz priznanih pravnih strokovnjakov. Komisija šteje 34 članov, uglednih mednarodnih pravnikov, in se sestaja v Ženevi, vsako leto po dvanajst tednov. Član komisije je od leta 2006 tudi Slovenec dr. Ernest Petrič.

MEDNARODNA SODIŠČA

Da bi se lahko preverilo, ali države spoštujejo pravila in obveznosti po mednarodnem pravu, je bilo ustanovljeno sodišče, ki ga imenujemo Meddržavno sodišče. To sodišče, ki ima sedež v Haagu na Nizozemskem, sodi v sporih med državami, kadar ena država toži drugo, če meni, da je kršila pravila mednarodnega prava. Poleg tega Meddržavno sodišče svetuje OZN pri raznih vprašanjih s področja mednarodnega prava. Sodišče sestavlja 15 sodnikov; doslej med sodniki sodišča še bil imenovan Slovenec.

OZN je pomembno prispevala tudi k ustanovitvi drugih mednarodnih (kazenskih) sodišč. Države in njihovi voditelji so spoznali, da je treba posameznikom, ki so osumljeni, da so njihovi ukazi ali odločitve povzročili veliko žrtev, soditi za takšna hudodelstva. Nekaznovanje odgovornih namreč ogroža mednarodni mir in varnost. Po koncu druge svetovne vojne se je takšnim zločincem sodilo na mednarodnih vojnih sodiščih v Nürnbergu in Tokiu, v zadnjih dvajsetih letih pa so bila ustanovljena številna mednarodna kazenska sodišča. Varnostni svet OZN je leta 1993 ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (v angl. International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia – ICTY) s sedežem v Haagu in leta 1994 Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (v angl. International Criminal Tribunal Ruanda) s sedežem v Aruši v Tanzaniji. Ob pomoči OZN so bila ustanovljena tudi druga podobna sodišča, na primer v Sierri Leone, Kambodži, Vzhodnem Timorju, Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Na njih se sodi storilcem najhujših kaznivih dejanj – mednarodnih hudodelstev, to je tistih, ki so osumljeni storitve genocida (množičnih pobojev ljudi), hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev, mučenja in drugih najhujših kršitev človekovih pravic.

Mejnik v mednarodnem kazenskem sodstvu je bila ustanovitev prvega stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča (v angl. International Criminal Court). Leta 1998 je bil na diplomatski konferenci v Rimu sprejet njegov statut (imenovan Rimski statut). Sodišče je začelo delovati leta 2002 in ima sedež v Haagu. Danes ima 121 držav članic. Leta 2012 je sodišče izdalo prvo sodbo, sojenje pa poteka še v štirinajstih primerih zoper osumljence mednarodnih hudodelstev iz sedmih različnih držav. Slovenija je članica sodišča že od vsega začetka in je tudi pomembno prispevala k njegovi ustanovitvi in nadaljnjemu delu. Slovenski predstavniki so na primer imeli vidno vlogo na prvi pregledni konferenci držav članic sodišča, ki je bila leta 2010 v Kampali v Ugandi. Tam je bila po sedemdesetih letih poskusov opredelitve in osmih letih intenzivnih pogajanj sprejeta opredelitev kaznivega dejanja agresije. Na tej podlagi se bo v prihodnosti na sodišču lahko sodilo storilcem, ki so odgovorni za povzročitev vojne agresije.

Mednarodno humanitarno pravo

Mednarodno humanitarno pravo ali vojno pravo je sistem pravil, katerih namen je med vojno ali oboroženim spopadom predvsem zaščititi osebe, ki niso udeleženci v spopadu, ter omejiti uporabo nehumanih metod in sredstev vojskovanja.

Pravila mednarodnega humanitarnega prava o zaščiti žrtev vojne so zajeta predvsem v štirih ženevskih konvencijah iz leta 1949 in njihovih treh protokolih, ki so temeljni pravni dokumenti na tem področju. Konvencije določajo pravice vojnih (civilnih in vojaških) ujetnikov med vojno, vzpostavljajo zaščito za ranjence, civiliste in zdravniško osebje v vojnih razmerah.

Ključno vlogo pri nadzoru uresničevanja pravil ima Mednarodni odbor Rdečega križa. Rdeči križ ima v vojnih razmerah tudi pristojnost, ki zajema obiske zapornikov, organizacijo pomoči in reševanja, združevanje ločenih družin ter druge humanitarne dejavnosti v oboroženih spopadih. Medtem ko se ženevske konvencije nanašajo na sodelovanje ljudi v vojni, vrsta drugih konvencij in protokolov določa pravila uporabe različnega orožja v vojnih spopadih (npr. haaške konvencije).

Nekaj pravil mednarodnega humanitarnega prava:

• napade je treba omejiti na bojevnike in vojaške cilje,
• civilistov in civilnih objektov se ne sme napadati,
• prepovedana je uporaba orožja, ki povzroča prehude poškodbe ali nepotrebno trpljenje, kot so biološko in kemično orožje, mine, lasersko orožje,
• civilistom, ranjenim vojakom in ujetnikom je treba ohraniti življenje, jih zaščititi in z njimi ravnati človeško, prepovedano je mučenje, stradanje in spolno nasilje,
• bolnišnice je treba zaščititi in jih je prepovedano napadati.

Teme s področja mednarodnega humanitarnega prava obravnavajo različni forumi v OZN, predvsem glede preprečevanja vojn, posredovanja v spopadih in obnove po njih. Slovenija v teh forumih zlasti poudarja zaščito civilistov, žensk in otrok v oboroženih spopadih.

V Sloveniji že od leta 1999 deluje Komisija za mednarodno humanitarno pravo, ki oblikuje, usklajuje in vodi dejavnosti za izvajanje obveznosti države na tem področju, predvsem ženevskih konvencij, ter širjenje znanja o mednarodnem humanitarnem pravu.

Slovenska verzija priročnika Raziskovanje mednarodnega humanitarnega prava je dostopna na:
http://www.ehl.icrc.org/index.php?option=com_content&task=view&id=632&Itemid=509